Tanja Bivic Plankar je predsednica organizacije Blockchain Alliance Europe in ena vidnejših predstavnic blockchain skupnosti v regiji. Že več let deluje na področju komunikacij, medijev in blockchain projektov ter povezuje podjetja, strokovno javnost in širši ekosistem.

Pojasnjuje, kako se je blockchain v zadnjih letih premaknil iz eksperimentalne v bolj regulirano in zrelejšo fazo uporabe. Dotakne se vpliva MiCA, razmerja med regulacijo in inovacijami, razumevanja tehnologije v javnosti ter pomena sodelovanja med industrijo, državo in podjetji.

Kaj je bil po vašem mnenju ključni premik za blockchain v zadnjih letih?

Če gledamo globalno, je bilo ključnih premikov več, a jih lahko pod skupnim imenovalcem opišemo kot prehod iz eksperimentalne v regulirano uporabo.

V Evropi pomemben mejnik predstavlja MiCA (Markets in Crypto-Assets Regulation), ki vzpostavlja enotna pravila za izdajatelje in ponudnike storitev, povezanih s kripto sredstvi. Ureja tudi področje stabilnih kovancev, e-money žetonov ter preprečevanje zlorab. S tem prvič postavlja kripto sredstva v okvir formalnega finančnega sistema.

Večina podjetij, ki jih MiCA zadeva, regulacijo pozdravlja, saj prinaša več pravne varnosti. Hkrati pa ne smemo prezreti kritik. Te poudarjajo, da je bila MiCA že ob sprejetju delno zastarela, saj je bila v zakonodajni postopek vložena leta 2020 kot odgovor na tako imenovani ICO val, zato po mnenju številnih v celoti ne odraža trenutnega stanja tehnologije, ki se je medtem bistveno razvila.

Pomembni premiki so se zgodili tudi ob ponovnem predsedniškem mandatu Donalda Trumpa. Pobude, kot so Bitcoin Act, s katerim ZDA vzpostavljajo strateške bitcoin rezerve za boj proti inflaciji in nacionalnemu dolgu, GENIUS Act, ki ureja področje stabilnih kovancev in krepi vlogo ameriškega dolarja v digitalnem okolju, ter napovedani CLARITY Act kot okvir za digitalna sredstva, kažejo na to, da ZDA digitalna sredstva obravnavajo kot del nacionalne ekonomske strategije. Posledično delujejo kot katalizator napredka na področju kripto sredstev in posredno tudi blockchain tehnologije kot celote.

Skupna točka teh premikov je jasna: vzpostavljanje regulatornega okvira, ki omogoča širšo uporabo tehnologije. Posledično lahko pričakujemo, da se bo razvoj tehnologije razlikoval glede na regulatorna okolja, v katerih rešitve nastajajo.

Hkrati pa je pomembno poudariti še en širši premik. Blockchain tehnologija ni več zanimiva zgolj kot osnova za kripto sredstva, temveč tudi kot infrastruktura za digitalno zaupanje, preverljive podatke, digitalne identitete in varno izmenjavo informacij med organizacijami.

Kje je meja med zaščito uporabnikov in regulacijo, ki ne zavira inovacij? Kaj bi morala Slovenija urediti bolj jasno?

Če bi vedeli, kje je prava meja, bi bila naloga zakonodajalcev precej enostavnejša. V praksi pa smo priča dvema precej različnima regulatornima pristopoma.

V ZDA se to področje ureja hitreje in z manj vnaprej definiranimi pravili. Po drugi strani je Evropa za implementacijo MiCA, ki jo je skrbno načrtovala, potrebovala skoraj pet let.

Čas bo pokazal, kateri pristop se bo izkazal za primer pametne regulacije, torej takšnega pravnega okvira, ki hkrati ne ovira inovacij in učinkovito ščiti uporabnike.

Slovenija ima pogosto tendenco, da evropska pravila uveljavlja strožje, kot je potrebno, kar ne velja le za področje blockchaina. Primer je tako imenovani Travel Rule, kjer je pri nas ob transakciji s kripto sredstvi potrebno identificirati vsako stranko, tudi pri manjših plačilih, kot je nakup kave. Smiselno bi bilo razmisliti, ali takšna stroga implementacija prinaša več koristi ali pa ustvarja dodatne ovire brez jasnega učinka.

V preteklem letu smo bili že drugič priča poskusu urejanja obdavčitve kripto sredstev, vendar tudi tokrat brez jasne klasifikacije, na katero opozarjajo številni strokovnjaki.

Za primer lahko vzamemo ZDA, kjer so marca 2026 Bitcoin opredelili kot digitalno dobrino. S tem so priznali, da nima izdajatelja in da njegova vrednost temelji na ponudbi in povpraševanju. Posledično nadzor nad njim ne spada več pod SEC (U.S. Securities and Exchange Commission), temveč pod CFTC (Commodity Futures Trading Commission), kar jasno potrjuje njegovo decentralizirano naravo in razlikovanje od drugih kripto sredstev.

V Sloveniji zakonodaja ne ločuje med različnimi vrstami kripto sredstev, poleg tega pa tudi plačila s kriptom obravnava kot davčni dogodek. To pomeni, da posameznik pri plačilu s kriptom davek plača dvakrat, enkrat za blago ali storitev in dodatno še zato, ker je uporabil kripto.

V zadnjem predlogu je bil problematičen tudi obvezen popis kripto sredstev, poleg tega pa ni predvideval nižjega davka glede na dolžino imetništva. Skupaj z Bitcoin društvom Slovenije smo zato oddali obsežne pripombe, zakon pa ni prišel do druge obravnave v državnem zboru. 

V prihodnje bi si želeli, da zakonodajalec to področje ureja bolj strokovno in premišljeno, z jasno oceno posledic ter v dialogu s strokovno javnostjo.

Kako se je razumevanje blockchaina spremenilo med podjetji, institucijami in širšo javnostjo?

Sprejetje regulative, vstop velikih institucij na kripto trg ter nacionalne strategije, ki podpirajo razvoj blockchain tehnologije, so pomembno prispevali k boljšemu razumevanju med podjetniki in institucijami.

V širši javnosti pa še vedno kroži veliko netočnosti, ki jih pogosto povzemajo tudi mediji in javno izpostavljene osebe. Zato ostaja izobraževanje o blockchain tehnologiji, kripto sredstvih in Bitcoin še vedno ključno in nujno.

Po katerih znakih prepoznate projekt z dolgoročnim potencialom in zakaj mnogi ostanejo le kratkotrajen trend?

Dobre prakse slovenskih podjetij na področju blockchaina še vedno spremljam. Izkazalo se je, da razvoj v veliki meri sledi napovedim podjetja Gartner, ki je že pred časom izpostavilo, da bo največja uporaba na področju finančnih storitev, od denarnic in hrambe do menjalnic, plačil, investiranja in DeFi rešitev.

Druge implementacije blockchain tehnologije pogosto ostajajo na ravni pilotnih projektov ali pa tehnologijo uporabljajo zelo omejeno, zato se včasih upravičeno postavlja vprašanje, ali jih sploh še lahko štejemo za resne blockchain rešitve.

Kar zadeva dolgoročnega potenciala, bi danes težko govorili zgolj o »projektih«, saj ta izraz pogosto izhaja iz obdobja ICO evforije. Danes smo v bolj zreli fazi, kjer tehnologija ni več sama sebi namen, ampak jo podjetja uporabljajo takrat, ko dejansko rešuje konkreten problem.

Največ potenciala imajo zato tiste rešitve, kjer je uporaba blockchaina smiselna in potrebna, ne pa zgolj posledica trenutnega trenda. Če takšna rešitev rešuje konkreten problem, pridobi uporabnike in pride na trg ob pravem času, lahko govorimo o dolgoročni vrednosti.

Najpogostejši razlog, da projekti ostanejo kratkotrajen trend, pa je prav nasproten pristop, ko je tehnologija v ospredju, problem pa postane drugotnega pomena.

Zakaj je sodelovanje med tehnologijo, gospodarstvom in politiko ključno in kje se najpogosteje zatakne?

Če odločevalci dobro razumejo gospodarsko okolje in podjetja, ki razvijajo rešitve, ter kaj tehnologija dejansko omogoča, lahko sprejemajo bolj premišljene in konstruktivne odločitve, tako na nacionalni kot širši ravni.

Zato je dialog med gospodarstvom, tehnološkimi ponudniki in zakonodajalci ključen. Omogoča, da se razvoj tehnologije ne zavira, temveč usmerja, ter da se spodbuja podjetja, ki prinašajo realno vrednost.

V praksi se največkrat zatakne prav pri razumevanju in komunikaciji, ko odločitve nastajajo brez dovolj vpogleda v potrebe trga in tehnološke zmožnosti. Če želimo jasno opredeliti, kam kot družba ali regija gremo, mora tak dialog postati stalna praksa.

Zaključna misel

Tanja Bivic Plankar: “Danes blockchain tehnologija največ vrednosti ustvarja na področju plačil, menjalnic, hrambe in DeFi, medtem ko se bodo drugi primeri uporabe jasneje izoblikovali v prihodnjih letih. Do takrat imata Evropa in Slovenija nalogo, da s premišljeno in posodobljeno zakonodajo ter stalnim dialogom z industrijo omogočita njen razvoj in ne zavirata napredka, tudi v času geopolitičnih sprememb, ki od nas zahtevajo več poguma, vizije in inovativnosti za krepitev konkurenčnosti.”